- zagorel
- suntanned, tanned
Slovenian-english dictionary. 2014.
zagorel
Look at other dictionaries:
zagoréti — ím dov., zagôrel (ẹ í) 1. začeti goreti: suho dračje je hitro zagorelo; za skednjem je zagorel tudi hlev; po hribih so zagoreli kresovi / brezoseb. ob suši je zaporedoma zagorelo na več krajih 2. z gorenjem začeti dajati svetlobo: sveča je… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
aziát — a m (ȃ) nav. slabš. kdor je po izvoru iz Azije: zagorel aziat / vidi se, da je brezčuten aziat … Slovar slovenskega knjižnega jezika
bengáličen — čna o prid. (á) v zvezi bengalični ogenj ognjemet v različnih, pisanih barvah: na stolpu je zagorel bengalični ogenj / bengalična luč je osvetlila sobo … Slovar slovenskega knjižnega jezika
bradàt — áta o prid. (ȁ ā) ki ima (dolgo, gosto) brado: bradati možje / imel je zagorel, bradat obraz ∙ ekspr. bradata resnica že dolgo znana, stara ♦ teh. bradata zagozda zagozda, ki ima nastavek za izbijanje, izdiranje … Slovar slovenskega knjižnega jezika
čŕn — í ž (ȓ) 1. knjiž., redko črnjava, črno: črn za nohti 2. nav. slabš., zlasti v ruskem okolju preprosto, revno ljudstvo: črn je popivala po krčmah a o stil. ó prid. (ŕ) 1. ki je take barve kot oglje ali saje, ant. bel: črni lasje; črn maček;… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
dekolté — ja m (ẹ̑) velik izrez pri ženski obleki: globok dekolte je razkrival prsi; toaleta s hrbtnim dekoltejem; prevelik dekolte / dama v dekolteju v obleki z dekoltejem // del telesa, ki ga ta izrez razgalja: zagorel dekolte; pege na dekolteju … Slovar slovenskega knjižnega jezika
ferál — a [au̯] m (ȃ) nar. svetilka na plin ali petrolej: Noč je bila in električne svetilke so ugasnile in zagorel je plin v starih feralih vrh stebrov (B. Pahor) … Slovar slovenskega knjižnega jezika
obràz — áza m (ȁ á) 1. prednja stran glave: namazati, natreti obraz s kremo; skrbno si je obrisal obraz; pokriti obraz z dlanmi, rokami; skriti, ekspr. zakopati obraz v dlani; potegnil si je z roko čez obraz; padel je na obraz; udariti koga v obraz; pot … Slovar slovenskega knjižnega jezika
ôgenj — ôgnja m (ó) 1. pojav, pri katerem oddaja snov ob spajanju s kisikom svetlobo in toploto: ogenj gori, plapola, tli, ugaša, žari; ogenj greje; ogenj v peči prasketa; ogenj je zagorel in razsvetlil okolico; ekspr. ogenj požira seno; kuriti, zanetiti … Slovar slovenskega knjižnega jezika
ôgenjček — čka [gǝn] m (ō) nav. ekspr. manjšalnica od ogenj: na ognjišču je gorel le še ogenjček; zanetiti ogenjček / v njenih očeh je zagorel ogenjček / ogenjček upanja še tli … Slovar slovenskega knjižnega jezika
osónčiti — im dov. (ọ ọ̑) obdati s sončno svetlobo: sonce je osončilo drevored; pren., ekspr. smehljaj mu je osončil obraz osónčen a o: ustavil se je na osončeni jasi ∙ lepo osončen obraz zagorel; uporabiti bolj osončen prostor za bivanje bolj sončen … Slovar slovenskega knjižnega jezika
